Selitev narodov...

Malo sem razočarana nad tem Bloggerjem. Vse lepo in prav, vendar bi lahko vsaj besedilne smajlije začeli zamenjevati z emotikonicami :(
Potem še ugotovim, da je potrebno za 'bekapiranje' narediti hudiča in pol... Zaenkrat sem si prenesla blog na Wordpress, morda bo kaj boljše. Vsaj emotikonice imajo :) Tudi Import iz Bloggerja dela čudovito.

O čebelicah, trotih, ptičkih, ptičkah in kužkarstvu

Danes me je kolega (mlad in zaljubljen) vprašal, kaj mislim o tem...oziroma... če je normalno... da se v paru eden izmed partnerjev občasno podreja oziroma da je 'kužek'. Najprej sem mu pojasnila, da je med občasnim podrejanjem/popuščanjem in kužkarstvom razlika. Drug kolega, ki je sodeloval v pogovoru in ki je vrh vsega poročen, se je strinjal z mano: oba sva mu enoglasno zatrdila, da je občasno in izmenjujoče se podrejanje oz. popuščanje del 'normalne' in uspešne zveze, kužkarstvo (neprestano podrejanje ene in iste osebe) pa ni zdravo.
Vse lepo in prav v teoriji... Je v praksi res vedno tako? Kaj pa razlika v letih? In kilogramih? In kilometrih, prepričanjih, karakterju, vzgoji in materialni lastnini?

Je lahko 'kužek' tudi srečen in zadovoljen v zvezi? Če bi sodila po sebi, bi rekla DEFINITIVNO NE. Če bi sodila po kom drugem... bi, pa ne smem.

Kam spadam sama? Med kužkarje ali v enakovredno pasjo/ptičjo vprego? :) Kam spadaš ti?

Muntermacher

Malo dobre glasbe za prebujanje, potem skodelica čaja Muntermacher (včeraj je imel okus po lepilu), kavico sem že spila... upam, da bo držalo vsaj do pol devete zjutraj :)

Zdaj še samo prepričam, da je jutro najlepši in najboljši del dneva, pa sem zmagala.

....

Tokrat ima čaj boljši okus kot včeraj in sicer po čajni vrečki :)

Govorjenje, petje in še kaj v spanju

Spet sem nekaj ušpičila v spanju. Na ves glas sem razlagala o neki stvari, tako da sem zbudila sebe in fanta. Ne nujno v tem vrstnem redu :)
Zadnjič sem celo telefonirala z lastno roko. Mojemu dragemu ni bilo nič več jasno, saj se mu je zdelo, da bi moral slišati prej zvonjenje telefona. Ko je ugotovil, da se pogovarjam z lastno roko, je bil skoraj potreben oživljanja - malodane se je zadavil od smeha.
Kmalu potem, ko sva se spoznala (in ko sem že nekajkrat prespala pri njemu), sem mu celo pela v spanju. No, ne ravno njemu, a kaj ko je revež moral poslušati. Vse to je zabavno, ni pa zabavno poslušati mojega škripanja z zobmi v spanju. To se je pogosto dogajalo takrat, ko se je nevarno bližal kak izpit. Zdaj, ko so vsi izpiti že (zdavnaj) za mano, mu vsaj tega ni potrebno poslušati...
Še malo, pa se bom sama sebi zdela kot orkester pleh muzike.

Zakonsko sprejeto odtrganje glave...

Res si želim, da bi lahko vsaj trikrat na leto imela zakonsko (legalno) možnost nekomu odtrgat glavo in mu jo našraufati v tazadnjo. Ljudi, ki ti vsilijo svoje 'usluge', potem pa ti jih očitajo,kot da si jih prosil za njih, bi dala v kategorijo, ki bi prejela 'šraufanje' kar trikrat zaporedoma...

Če bom kdaj velika (nikoli) in bogata, bom del bogastva namenila bioinformatiki in genetiki, da bodo odkrili odločilni gen, ki dela nekatere iz ljudi 'težake'. Potem pa bomo vse take ljudi dali na genetsko terapijo: izmenjava genov z zlatimi ribicami. Upam, da mi zlate ribice ne bodo zamerile...

Do takrat pa lahko le bentim in čakam na dan, ko bom velika in bogata :(

V službi si pa res ne dovolim, da se bo nek prdec, ki ni niti med 100 mojih priljubljenih sodelavcev, usajal in moraliziral o mojem načinu življenja, ki ni niti ne-moralen, niti protizakonit, niti sovražen... samo zato, ker NOČEM na službeni poti biti v istem hotelu kot on?!? Prej mi pol leta teži in me mori, se igra šefa in misli, da ker sem ženska, bo lahko enostavno manipuliral z mano! Ni šans. In potem naj bom še vesela in vzamem sobo v istem hotelu?! Ma ni šans! Še v istem vesolju nočem biti z njim.

A je kaj narobe z mano ali pa je kaj (zeloooo) narobe s tipom po 40.letu, ki se obnaša kot najhuje razvajen 10.letni otrok. 'Bem mu sunce! Včeraj me je tako razpištolil, da mu privoščim nekaj usranega: da bi stopil v gromozanski kup pasjega kakca in se z njim namazal gor do ušes!

Tako, pa sem se spihala :)

Noro! Avstralija, prihajaaam!

Uspelo je! Samo še vizo uredim, pa pičim štet kengurujem zobe. Ena, dve, tri, koala! Moj Samo in Eva bosta še marsikaj doživela in ušpičila.
Milojko, ki bi rad bil del moje zgodbe, je ukinil blog :( Škoda, bi ga lahko kaj več povprašala glede njegove vloge v zgodbi... upam, da se bo našel v malo zmešanem Petru, ki v Franciji skrbi za invalidnega skladatelja.

Toliko o novicah in toliko o drobtinicah iz zgodbe.

Luda kuča, fish&chips in kenguruji

Ker mi je moj dragi včeraj pozabil predati ključe za pisalno mizo z ultratežkimi predalniki, je seveda miza ostala v garaži, v moji sobi pa luda kuča.

V februarju me čaka obisk konference v Cambridge-u, UK. Čisto nič me ne mika poskusiti njihov znani fish&chips, zavit v časopisni papir :) Lani smo bili v Birminghamu in Londonu, prečesali oba, da bi poskusili to znano angleško mastno zadevo. Našli smo le eno 'past za turiste', kjer je kombinacija nekaj krompirčkov in ocvrte ribe stala več kot kosilo v kakšni ne preveč zakotni in ne preveč fancy gostilni. Porkaduš so dragi.

Včeraj sem izvedela, da obstaja velika verjetnost (blizu 90%), da grem marca hraniti kenguruje :) Howdy, mates! Jutri grem v akcijo za letalske karte. Naj bo Sila z mano! Potem pa si kupim največji klobuk, kar jih bom našla. Tak, da bo pokril pol Maribora in se bodo ljudje vsaj imeli čemu smejati :)

Sanjamo v barvah?

Foter me že ves teden sprašuje, če ljudje sanjamo v barvah. Pravi, da večkrat sanja, vendar ko se zbudi, se ne spomni, ali je bilo v barvah ali sivinah. Če ga mama ponoči s komolcev v glavo, je po moje v črninah :)

Poslušajte to: ne le, da sanjam v barvah, pri meni so zraven še zvočni, video in haptični efekti. Čisto zares. Kaj vse mora prenašati moj dragi :) Od pogovarjanja, do smejanja na ves glas in celo petja :) Menda sem poskusila peti neko arijo.
Nazadnje sem tako živo sanjala, da telefoniram, da sem se pogovarjala s svojo roko :) Na tem mestu se spomnim na Terminatorja v T3: 'Talk to my hand!'
Video efekti vključujejo vse možne menjave mavričnih barv, scen in morfanja iz ene osebe v drugo. Je že kdo sanjal, da je drugega spola? :)

Se mi že kisa? Morda pa je to zaradi sevanja in sedenja pred vsemi temi računali... jaaaa, zdaj mi je jasno, od kod svetloba v sobi, ko ugasnem vse naprave in luči. Takšna... zelena... blup bip klup .

O pišuka, kaj sem naredila...

Ja, kar pišuka me naj požre, ker sem si zakuhala tako godljo. Pri mojem dragem so v službi menjevali pohištvo in staro seveda prodali. Ker sem, tako kot mnoge stvari, po novem začela hrčkati še pisalne mize, sem tudi tokrat bila za akcijo. Pravzaprav bolj za 'blind date', ker nisem vedela, kaj bo...
No, in je. Problem. Ne samo, da je miza gromozanska, kar je dobro, ampak je na L gromozanska, kar ni več tako dobro. Edini kot, v katerega bi miza lahko šla, je namreč prijetno in neskončno zaseden s stvarmi, ki sem jih spravila z in iz stare mize.

Najraje bi kar pobrala igrače in šla na slivo, ker sem že od samega gledanja krame utrujena kot tristo kosmatih bradatih opic... Jebemu, da me je premagalo... Eh, naročila bom kontejner. Naj me odpeljejo, da me vsa ta krama ne bo več gledala :)

Čisto mimogrede.... začetek zgodbe :)

Napisala sem prvo stran svoje knjige in glavni koncept imam posnet. Sem rekla, da je prišla zame nova era (buahahaha).

Trenutni (delovni) naslov knjige je Do severnega sija. To bo pripoved o Samotu (ali Samu?! ta del mi še manjka :)), o njegovem potovanju na sever, da bi obiskal Birgit, greha vredno študentko, ki je bila preko študentske izmenjave v Sloveniji... O tem, kako je spoznaval sebe, druge, predvsem svojo naključno sopotnico Evo; o ljubezni, razočaranju, bolečini, smrti, odpuščanju, toplini, prijateljstvu, pravi ljubezni (to obstaja?!) in predvsem o upanju. Tudi babica Tilka bo imela svojo besedo v zgodbi in Maks.

Mimogrede... digitalni diktafonček je zakon. Ni mi več potrebno pisati na WC papir in račune :)
Edino, kar me moti, je to, da bom morala počasi začeti pisati še kaj drugega :(

Pasje življenje bolšjaka Fredija

Fredi Bolhač, v dobesednem smislu bolhak, v prenesenem pač navadna bolha in bolšja duša v eni osebi, se je zamislil. Na dan, ko bi vsaka normalna bolha pomislila na pasjo pečenko, se Fredi domisli napraviti samomor. Ne, da bi ga v to prisililo njegovo bogato in pestro življenje, tisto pravo - polno izkušenj, kosmatincev in kosmatink... Ne, vzrok je bil v tem, da je bila njegova morala na psu. Lepega dne je pobrala kovčke, skočila s psa na mačko in odšla brez slovesa. Pravzaprav je postala begunka. Pobegnila je v pasji politični azil. Ni razumel, kako je lahko kar tako emigrirala. Kako naj živi brez nje? Živeti z moralo je tako nerazdružljivo kot pasja duša in pralni stroj.
Preden se je odločil za skok s smrtonosne višine 10,5 cm, je obiskal spovednico. Vendar, kaj pomaga zablodeli bolšji duši spoved, ko pa je Werther že prevladal.
Skok se je končal z ne-smrtjo in povrnitvijo morale, ker se ji je tako morbiden poskus končanja brez-moralnega življenja zazdel... brez morale.

Luč ali lunatik?

Včasih se resno sprašujem, ali so ljudje, ki se označujejo za svetlobo drugih, res luči (npr. sonce), ali samo lunatiki. Ne vem, vendar dvomim, da se prave 'lučke' razglašajo okoli za svetlobo sveta :)

Na faksu smo pred leti nekega asistenta krstili za Lučko, kar tako... ker je bil plešast in ker se je njegova glava v svetlobi svetila kot samo sonce. Drugače je bil super. Mislim, da nikoli ni izvedel za nadimek...

Dol s sanjami, zdaj gre zares!

Omislila sem si diktafon, ker me je še samo to oviralo na moji poti do pisateljevanja. Po moje tudi :) Je pa zanimiv pristop za zbiranje idej, ki so prekratkotrajne, da bi jih uspela namalati vsaj na toaletni papir, če ne že na kak drug papir.

Začela se je nova audio-digitalna doba zame. Pazite se, prihajam. Zdaj niso več samo sanje, zdaj gre zares!

Želja, sanje ali prihodnost?

Želim si napisati knjigo, ali zgodbo za nadaljevanko. Ali morda avtobiografijo? :) Raje ne, čeprav bi bila najbrž zanimivo branje, vsaj zame. Če bi bilo smešno-žalostno-komično-tragično meni, bi se nekje našel vsaj en 'pacient', ki bi mu ušel kak prdec smeha.

Ne morem odločiti, ali je to samo želja, ki bo to tudi ostala, ali so sanje (manj močno kot želja) ali pa se bo to nekoč res zgodilo...

Ha, pa so prazniki mimo!

Tokrat je bilo skoraj 14 dni prostih - kombinacija praznikov in dopusta. Presenečenje! Tokrat so bili drugačni kot ponavadi. Niti en sam dan ni bil depresiven. Bowling, pričakovanje Novega leta na Pohorju, spanje do pol desete zjutraj...

Zdaj pa novim zmagam naproti :)