Selitev narodov...

Malo sem razočarana nad tem Bloggerjem. Vse lepo in prav, vendar bi lahko vsaj besedilne smajlije začeli zamenjevati z emotikonicami :(
Potem še ugotovim, da je potrebno za 'bekapiranje' narediti hudiča in pol... Zaenkrat sem si prenesla blog na Wordpress, morda bo kaj boljše. Vsaj emotikonice imajo :) Tudi Import iz Bloggerja dela čudovito.

O čebelicah, trotih, ptičkih, ptičkah in kužkarstvu

Danes me je kolega (mlad in zaljubljen) vprašal, kaj mislim o tem...oziroma... če je normalno... da se v paru eden izmed partnerjev občasno podreja oziroma da je 'kužek'. Najprej sem mu pojasnila, da je med občasnim podrejanjem/popuščanjem in kužkarstvom razlika. Drug kolega, ki je sodeloval v pogovoru in ki je vrh vsega poročen, se je strinjal z mano: oba sva mu enoglasno zatrdila, da je občasno in izmenjujoče se podrejanje oz. popuščanje del 'normalne' in uspešne zveze, kužkarstvo (neprestano podrejanje ene in iste osebe) pa ni zdravo.
Vse lepo in prav v teoriji... Je v praksi res vedno tako? Kaj pa razlika v letih? In kilogramih? In kilometrih, prepričanjih, karakterju, vzgoji in materialni lastnini?

Je lahko 'kužek' tudi srečen in zadovoljen v zvezi? Če bi sodila po sebi, bi rekla DEFINITIVNO NE. Če bi sodila po kom drugem... bi, pa ne smem.

Kam spadam sama? Med kužkarje ali v enakovredno pasjo/ptičjo vprego? :) Kam spadaš ti?

Muntermacher

Malo dobre glasbe za prebujanje, potem skodelica čaja Muntermacher (včeraj je imel okus po lepilu), kavico sem že spila... upam, da bo držalo vsaj do pol devete zjutraj :)

Zdaj še samo prepričam, da je jutro najlepši in najboljši del dneva, pa sem zmagala.

....

Tokrat ima čaj boljši okus kot včeraj in sicer po čajni vrečki :)

Govorjenje, petje in še kaj v spanju

Spet sem nekaj ušpičila v spanju. Na ves glas sem razlagala o neki stvari, tako da sem zbudila sebe in fanta. Ne nujno v tem vrstnem redu :)
Zadnjič sem celo telefonirala z lastno roko. Mojemu dragemu ni bilo nič več jasno, saj se mu je zdelo, da bi moral slišati prej zvonjenje telefona. Ko je ugotovil, da se pogovarjam z lastno roko, je bil skoraj potreben oživljanja - malodane se je zadavil od smeha.
Kmalu potem, ko sva se spoznala (in ko sem že nekajkrat prespala pri njemu), sem mu celo pela v spanju. No, ne ravno njemu, a kaj ko je revež moral poslušati. Vse to je zabavno, ni pa zabavno poslušati mojega škripanja z zobmi v spanju. To se je pogosto dogajalo takrat, ko se je nevarno bližal kak izpit. Zdaj, ko so vsi izpiti že (zdavnaj) za mano, mu vsaj tega ni potrebno poslušati...
Še malo, pa se bom sama sebi zdela kot orkester pleh muzike.

Zakonsko sprejeto odtrganje glave...

Res si želim, da bi lahko vsaj trikrat na leto imela zakonsko (legalno) možnost nekomu odtrgat glavo in mu jo našraufati v tazadnjo. Ljudi, ki ti vsilijo svoje 'usluge', potem pa ti jih očitajo,kot da si jih prosil za njih, bi dala v kategorijo, ki bi prejela 'šraufanje' kar trikrat zaporedoma...

Če bom kdaj velika (nikoli) in bogata, bom del bogastva namenila bioinformatiki in genetiki, da bodo odkrili odločilni gen, ki dela nekatere iz ljudi 'težake'. Potem pa bomo vse take ljudi dali na genetsko terapijo: izmenjava genov z zlatimi ribicami. Upam, da mi zlate ribice ne bodo zamerile...

Do takrat pa lahko le bentim in čakam na dan, ko bom velika in bogata :(

V službi si pa res ne dovolim, da se bo nek prdec, ki ni niti med 100 mojih priljubljenih sodelavcev, usajal in moraliziral o mojem načinu življenja, ki ni niti ne-moralen, niti protizakonit, niti sovražen... samo zato, ker NOČEM na službeni poti biti v istem hotelu kot on?!? Prej mi pol leta teži in me mori, se igra šefa in misli, da ker sem ženska, bo lahko enostavno manipuliral z mano! Ni šans. In potem naj bom še vesela in vzamem sobo v istem hotelu?! Ma ni šans! Še v istem vesolju nočem biti z njim.

A je kaj narobe z mano ali pa je kaj (zeloooo) narobe s tipom po 40.letu, ki se obnaša kot najhuje razvajen 10.letni otrok. 'Bem mu sunce! Včeraj me je tako razpištolil, da mu privoščim nekaj usranega: da bi stopil v gromozanski kup pasjega kakca in se z njim namazal gor do ušes!

Tako, pa sem se spihala :)

Noro! Avstralija, prihajaaam!

Uspelo je! Samo še vizo uredim, pa pičim štet kengurujem zobe. Ena, dve, tri, koala! Moj Samo in Eva bosta še marsikaj doživela in ušpičila.
Milojko, ki bi rad bil del moje zgodbe, je ukinil blog :( Škoda, bi ga lahko kaj več povprašala glede njegove vloge v zgodbi... upam, da se bo našel v malo zmešanem Petru, ki v Franciji skrbi za invalidnega skladatelja.

Toliko o novicah in toliko o drobtinicah iz zgodbe.

Luda kuča, fish&chips in kenguruji

Ker mi je moj dragi včeraj pozabil predati ključe za pisalno mizo z ultratežkimi predalniki, je seveda miza ostala v garaži, v moji sobi pa luda kuča.

V februarju me čaka obisk konference v Cambridge-u, UK. Čisto nič me ne mika poskusiti njihov znani fish&chips, zavit v časopisni papir :) Lani smo bili v Birminghamu in Londonu, prečesali oba, da bi poskusili to znano angleško mastno zadevo. Našli smo le eno 'past za turiste', kjer je kombinacija nekaj krompirčkov in ocvrte ribe stala več kot kosilo v kakšni ne preveč zakotni in ne preveč fancy gostilni. Porkaduš so dragi.

Včeraj sem izvedela, da obstaja velika verjetnost (blizu 90%), da grem marca hraniti kenguruje :) Howdy, mates! Jutri grem v akcijo za letalske karte. Naj bo Sila z mano! Potem pa si kupim največji klobuk, kar jih bom našla. Tak, da bo pokril pol Maribora in se bodo ljudje vsaj imeli čemu smejati :)