Domišljijski prazniki

Bližajo se.Tako kot vsako leto. Ne da se jih zgrešiti. Za nekatere veseli, za druge žalostni in osamljeni. Ne samo osamljeni v smislu odsotnosti fizične bližine drugih, ampak vsesplošne odsotnosti. Ljudje smo lahko sami, tudi če je okoli nas kopica (ne bom napisala gomila) ljudi.
Ne bom za en list pametnejša od knjige. Bom samo žalostna. Skoraj ob vseh praznikih sem žalostna. Na žalost.

Tokrat bo drugače. Če ne bo, naj postanem štajerska ikebana :)

Državni sovražnik številka ena

Neverjetno, kaj vse se od volitev predsednika države sliši, bere in gleda v medijih. Žalostna ugotavljam, da nezrelost in nedoraslost vodenju države glavnih predstavnikov slovenskega ljudstva vodi do tega, da se nam bodo vsi sosedje v širni Evropi smejali. Če se že ne. Vsak, ki razmišlja s svojo glavo in ne kloni, postane državni sovražnik številka ena. Samo še delovna taborišča potrebujemo za politične nasprotnike, pa bomo krasen mali Janezkov svet. O, Janez Kranjski, kam si zabredel...

Trenutek pred eksplozijo

Ob hoji čez mesto me je ves čas nekaj motilo. Sprva nisem mogla ugotoviti, kaj je tisto, kar me iz trenutka v trenutek spravlja bliže robu blaznosti.
So bili to tanki na trgu? Ne,tanki me niso motili. So bili to ostali sprehajalci, ki so počasi hodili pred mano in mi zapirali pot? Ne, tudi to ni bilo to. So bile to torbe, zaradi katerih sem se počutila kot šerpa? Ne, tudi to ni bil razlog.
Na polovici poti do cilja sem ugotovila, kaj mi žre živce. Bile so moje spodnje hlače. Bombažne boksarice, katerih rob me je v kombinaciji z jeans hlačami rezal in vezal, da sem bila skoraj ob prekrvavitev v nogah. Pa ne, da bi imela premajhno številko hlač - boksarce in jeans hlače so vsake za sebe udobne - le kombinacija je bila morilska in me je pripeljala na rob živčnega zloma. Sredi najbolj obljudene ulice sem razmišljala, da bi se zavlekla v kak kot in slekla ali boksarce ali hlače ne glede na posledice. V tistem trenutku me je tudi prešinilo, da ta nesrečna kombinacija ni edina stvar, ki preizkuša skrajne meje moje potrpežljivosti. Za nameček se mi je zaradi nošenja pasu zadaj na hlačah naredila guba, ki mi je zaradi pretežkega nahrbtnika žulila vretenca.
Še dobro, da mi v tistem trenutku nihče ni resno prekrižal poti ali se spustil v kak besedni spopad, ker bi pregriznila še tako debel vrat. Na mojo srečo in srečo mojih najbližjih sem se med čakanjem na prevoz ohladila. Sedela sem na klopi, gledala kup listja in ugotavljala, kako blizu samovžiga in eksplozije sem bila zaradi enih presnetih spodnjic. Kljub temu, da je konec koncev zgodba že skoraj smešna, sem še vedno jezna na te presnete spodnjice in bi jih najraje sežgala.

Neumnost vsega sveta zgrni se name

Želim si, ampak res želim, da bi Dedek Mraz a.k.a. Božiček ali kak drug Neidentificirani-Prinašalec-Vseh-Mogočih-Daril nekaterim podaril čarobno ogledalo, v katerem bi se videli takšni kot so. Pa ne od zunaj.
Zakaj tako zapleten uvod? Malo prej sem slučajno zašla na blog osebe, ki jo slučajno poznam, in ugotovila, da ta oseba (avtor bloga) slučajno misli (na blogu in v tragikomični resničnosti), da se ves vesoljni svet slučajno vrti okoli nje, da je slučajno najboljša, najprijaznejša in oh-in-sploh oseba na svetu, da se ji godi strašna krivica, da se samo njej dogajajo neprijetne stvari, da želi vsem samo dobro in da niti slučajno ne obstaja kakšna druga oseba, ki jo slučajno pozna zelo drugačno (poudarek na ZELO DRUGAČNO), kot se slučajno dela, da je. O $&#%?# pomagaj. Mimogrede, je kdo preštel, kolikokrat se ponovi beseda slučajno? :)

Želim si tudi, da bi se name zgrnila vsa neumnost sveta, mi zaprla oči, zamašila ušesa in odrezala jezik, ker to postaja že prehudo. Če bom svetovno neumna, bom lahko upravičeno stresala neumnosti, se ne bom sekirala zaradi neobstoja čudežnih ogledal in bom živela razburljivo življenje križanca med zlato ribico in fikusom. Strašno dojemanje sveta je to, resnično tragična situacija, če nekdo hodi po svetu z zaprtimi očmi, vidi samo svoje potrebe, nima pa čarobnega zrcala... Preden zabredem globlje, bom nehala.


Vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo malo dobri in malo slabi, malo velikodušni in malo škodoželjno nevoščljivi, ampak kar je preveč, je preveč.

Možganostroj - 7. poglavje (nova obleka)

Albertino je zadovoljno ocenjeval novega Bathlačnika. Potrudil se je in zanj ponovno sešil celoten kostum, ki je dodatno poudarjal mladostno izpopolnjena ramena, raven trebuh in ravno prav zaokroženo popkovo votlinico. Prepričeval je Batkota, da bi si bilo mogoče dobro dati piercing v popek, seveda zgolj zaradi publicitete pri mlajših osebkih predvsem ženskega spola. Tako bi uvideli, da je pravzaprav eden izmed njih, čeprav je zdaj zrel Batman. In Albertino bi mu posebej prikrojil gornji del kostuma. Pravzaprav bi kostum izgledal bolj ali manj kot ženske dvodelne kopalke, vendar brez nepotrebnih vrvic in pentljic. Mogoče le dve pentlji iz karirastega blaga na bokih, da bi dopolnili njegovo sedaj že tako ali tako preveč popolno postavo.
Po tednu dni krojenja, šivanja, paranja in ponovnega šivanja je Bruce kar žarel v novi podobi. Albert mu je le še napudral nos, namazal trepalnice in z rahlim rožnatim rdečilom dodal življenje na lička.
»Ah, skoraj bi pozabil… Master Bruce, odstraniti še morava tvojega plastik-fantastik dvojnika.«
»Joj, pa res. Hihihi. Skoraj bi me zaneslo,« je z rdečo vrtnico v rokah Batman poplesaval po oguljeni preprogi v dnevni sobi in se samovšečno pasel nad podobo v ogledalu.
»Hm…dragi moj Albertini, nekaj mi še povej. Kaj misliš, bi si moral omisliti malo višje petke? Ne veeem…a?« se je pobožal po stegnu z vrtnico. Nagubal je čelo in si začel grizljati ustnico.
»Oh, daj no… potem te še slučajno zamenjajo z županovim sinom, tisto pomehkuženo žabo. Te tricentimetrske petke ti najbolj ustrezajo.«
»Prav.«
Batko si je vrgel še zadnji zaljubljeni pogled čez ramo v ogledalo in se odpravil proti batmobilu, ki je pridobil na rožnato pobarvani strehi in podvozju.
S poljubčkom na čelo ga je Albi posedel v avtomobil in poslal k županu. Kakor hitro se je batmobil zgubil v ovinku, je Albi v laboratoriju s posušeno ptičjo slino izzval reakcijo v možganostroju, da je le ta prenehal delovati. In to za zmeraj. Bati so v trenutku zarjaveli. Tudi plastik-fantastik dvojnik je v trenutku izginil. Pravi junak, bodoči lomilec mačjih src, pa se je, še ne vedoč za vse te stvari, mirno peljal k tečnemu in nadležnemu Jimmyju Sratschki.

Možganostroj - 6. poglavje (hujšanje)

Čankšlank. Napitek prvi, napitek drugi, napitek stoprvi… Nič ni pomagalo. Kilogrami so trmasto vztrajali. Albertino je moral uporabiti vso svojo iznajdljivost. Poskusil je s starim receptom, a z novo mešanico klorirane vode in italijanske kave z žličko majarona.
Posledica tega zvarka je bila ena sama. Neprijetna. Ne toliko za Albija, kot za njegovega gospodarja. Bruce je tri dni skupaj sedel, spal, jedel in dihal na straniščni školjki. Kakor hitro se je poskusil dvigniti, mu je notranjost zapela z najbolj tonsko neubranimi zvoki in školjka se je v trenutku napolnila.
Med polnjenjem školjke in praznjenjem svojega tovora vanjo je Bruce zmeraj globoko inhaliral in se spraševal, zakaj v nobeni biografiji znanih superjunakov ni niti sledi govora o kakršnihkoli želodčnih in prebavnih zadevah, kaj šele o kakem praznjenju. Sploh pa črevesni zajedavci niso dobili niti najmanjše možnosti, da bi bili osvetljeni s prave - analne strani teh superzverin, ki so ves svoj čas namenjale le reševanju sveta, nobena pa praznjenju svojih čreves. Lahko bi se našlo ničkoliko priložnosti, v katerih bi lahko zajedavci stopili pod žaromete in tako pridobili svoje mesto v holivudski filmski produkciji raznih junaških blamaž.
Albertinu ni preostalo nič drugega, kakor iznajti novo, učinkovitejšo metodo. In jo je. Par let kasneje jo je celo patentiral. Delovala je na sledečem principu: ko je bil Bruce kje v kleti, kjer je stikal za starimi ostanki zalog, ki si jih je skril še kot navaden mulec med igranjem 'Vojne in spopadi gigantskih ščurkov', je premeteni Albi klicaril s svojega novega prenosnega telefona na hišni telefon, ki je bil na samem podstrešju, privezan za tram. Sam se je izgovoril, da mora v mesto po opravkih. Zmeraj je zajahal svoj prastari tricikel in se, kar se da divje, spustil v klanec. Za prvim ovinkom, ko ni bil več na očeh, je skočil s tricikla, ga zagnal v travo in se na skrivaj vrnil v hišo.
Batku je sredi največje iskalne mrzlice uspelo najti plesniv vogal rumove tortice, pa okostje bele miši, ki jo je, ko je še bila živa, nekoč tako založil, da se kasneje ni mogel spomniti, kje jo je pustil. V trenutku pa, ko je držal okostje v roki, mu je prešinilo kostni mozeg, da je ubogo miš davno takrat vtaknil v ptičjo kletko, ko je mama naredila tako gonjo zaradi založene že uporabljene zobne nitke.
Sredi spominov ga je nespremenljivo motil telefon v točnih časovnih intervalih po 7,53 minut. Vsakič, ko je pozvonilo prvič, se je prestrašil tako kot takrat pred časom maminega glasu, vtaknil miš nazaj, od koder jo je privlekel in podivjano odbezljal proti stopnicam. Kolena je dvigoval visoko pod brado, nato pa s tako ihto stopal po preprogi, da je že preproga cvilila, kakor da bi bila naslonjač. S predzadnje stopnice se je z enim samim skokom pognal v zrak, se z mezincem obesil na tram, z levim uhljem zanihal, desni mu je pri tem služil za vzdrževanje ravnovesja ter s komolcem dvignil slušalko.
»Tut tut tut tut…«
Razočarano je odložil, se v natanko treh korakih vrnil iz podstrešja v klet in se v preostalih 5,23 minutah do novega zvonjenja skušal spomniti, kam je spet založil miš. To se je ponavljalo iz jutra v večer, iz dneva v dan, tri mesece zaporedoma. Albertino Briljantni je prenehal s klicarjenjem šele, ko je nekoč nehote spregledal postavnega Batmana, dejansko obstajajočega le še v dimenziji in pol.

Utrujena od utrujenosti

Čez teden se mi je večkrat zazdelo, da bi lahko kar legla in zaspala za kak teden ali dva kot Trnjulčica. Nalaganje opravkov enega na drugega, prelaganje pomembnih obveznosti zaradi tujih potreb - vse to utruja in utrudi. Potem pa še slišim, da se najina prijatelja zadnje čase ne razumeta najbolje, da ona samo joka in trpi, da on niha iz enega skrajnega razpoloženja v drugega... Imam še to nesrečo, da se prevečkrat in preveč vživim v trpljenje drugih, kot da sama ne bi imela dovolj svojih stvari. Težko je, vendar me ohranja človeško.
Danes me je sicer dveurni naporni sprehod dokaj zbistril. Ob poslušanju glasbe, teku in plesu v gozdu med listjem, ko sem vedela da nihče ne gleda in ko je bila pesem res primerna za srnje skakljanje po vejah in kamnih, sem nekaj tujih problemov spustila v zrak. Kot pozno jesenske metulje, ki živijo samo v moji domišljiji in ki potrebujejo svobodo. Freedom.
Končno so volitve za nami. Tako mi je žal, da danes nisem mogla na volišče, sem pa svoje prispevala vsaj v prvem krogu. Nocoj je bil grand finale, kot zaključek (pre-)težkega tedna. Vesela sem za kandidata, ki je zmagal, še bolj pa sem vesela, da ni zmagal kandidat, ki je bil po njegovih besedah v "neugodnem političnem in gospodarskem kontekstu". Kaj za vraga bi pa bil zanj ugoden kontekst? Na svoji strani je imel vlado, vse glavne igralce te naše ljube državne politične satire, ki smo ji priča že vseskozi od osamosvojitve... kaj bi še rad?! Zmagal? Ja, verjetno... le da si človek zmage ne pridobi na tak način, kot se je zadeve lotil sam - s hudobijo, zlobo, obrekovanjem, nesramnostjo, nestrpnostjo, nastopaškim postavljanjem in dvoličnostjo. Škoda da niso letos še druge volitve. Zamerljivost, ljubosumnost, maščevalnost in pretirana zaverovanost vase sta že predolgo na vladi. Na žalost smo si to sami zakuhali, zdaj bo pa potrebno počakati.
Tako, pa sem se spihala. Tudi manj utrujena sem, čeprav je večer. Še je upanje zame. Ha!

Možganostroj - 5. poglavje (batofobija)

Pričakoval je klic, ne da bi vedel zakaj, kdaj, čigav. Pravzaprav je bila slutnja bolj podobna nevzdržnemu občutku nekje v predelu ledvic. Zobal je breskvice iz obarvanega biskvita in divje razmišljal, zakaj neki ga daje ta občutek. Ni pa opazil, da ga že ves večer ravno v tisti predel ledvic, kjer naj bi se slutnja nahajala, tišči star vijak, ki se je izvil iz naslonjala stola.

»Brucilajn! Brucek! Vroč kakav!«

Nehal je histerično grizljati breskvice. Stol je predirljivo zacvilil, ko se je odebeljeni Bruc končno spravil iz njega. Slutnja je izginila.

Dajal je dokaj klavrn videz. Odkar je domov privlekel tisto inovativno čudo, možganostroj, mu sploh ni bilo več treba naprezati njegovih lastnih možganov. Možganostroj je kar sam od sebe reševal probleme zateženega župana Jimmya Sratchke, ki se brez Batmana (pravzaprav brez možganostroja) ni mogel več niti pošteno usekniti v robec, kaj šele kaj drugega. Batko pa se je redil, postajal dan za dnem bolj zalit in izpopolnjen na pravih krivinah. Albertino ga je še dodatno razvajal z vsemi italijanskimi in ne-italijanskimi pregrešnimi sladkarijami., vročimi čokoladami in kakavi.
S polno skodelico vročega kakava se je zleknil na oguljeno zofo, ki je prav nemarno zaškripala pod na novo pridobljeno težo. Alberto Briljantina mu je prinesel novi časopis, od katerega je še vel svež duh po barvi. Pokril ga je z mehko puhasto odejico, brez katere Bruce zadnje čase ni več zdržal.

»Brucek, še potrebuješ kaj?«
»Ne, hvala, Albi, to bi bilo vse,« je kot mladi mucek zapredel udobno zleknjeni debelinko in pričel z branjem novic na zadnji strani, kjer so bile najnovejše modne smernice za vse junake in anti-junake v legali, kakor tudi v ilegali.

»Aja…Albi! Še škatlo marmeladnih linških oči! Ne, raje čokoladnih!«

Albertino ga ni več slišal. Pravzaprav ga ni hotel slišati. Odkar je Bruce privlekel tisti stroj iz Albanije, si je Alberto izmišljeval razne ukane in zvijače, kako bi ga prepričal, da je čas, da neha razmišljati le še o hrani, ampak da si končno poišče tudi dekle. Saj ne, da se nobena ne bi zanimala zanj, le da je te, ki so se, večinoma zanimal le Brucev denar. Če pa bi izvedele še Brucevo Bat-skrivnost, bi ga za prvo malo mamljivejšo vsoto prodale kakemu psihomanijaku, ki jih naokrog ni manjkalo, a jih je zaenkrat možganostroju uspelo obvladovati. Alberta pa je dajala slutnja, da to stanje ne bo več dolgo trajalo in hotel je Batmana spraviti v staro formo.

Batko je v treh urah uspel prebrati le dva člančiča, ker je vmes petkrat od lakote omedlel. V resnici je le zadremal, ampak, ker je zadnje dni nepretrgoma dramatiziral in uprizarjal take scene, da so ubogemu Albertiniju stali vsi lasje pokonci in še dodatno pod kotom šestinšestdesetih stopinj, tudi ta dremež ni bil scensko izvzet. Še preden pa je pričel tuliti in se zvijati v smrtnih krčih, mu je pogled obstal na majhnem člančiču, komaj vrednemu objave.
»…Homogenetični problemi mišjih samcev z genetsko oguljenimi repi. Zakaj se zavestno odločajo za monogamijo in zakaj ne za bigamijo? Intervju z mišonom, ki se je odločil upreti ustaljenim mišjim navadam…«
Že naslov sam je bil dovolj. Bruce se je predramil iz navidezne kome. V trenutku je spoznal, kako daleč je že zabredel, in da je zadnji čas, da neha s pitanjem, brezsmiselnim hranjenjem in debeljenjem. Uvidel je, kam je svet zašel brez njega, zgolj pod vodstvom možganostroja, novotarije maminih razvajenčkov. Skočil je z zofe, tako da se je od nenadejanega pritiska sesedla. Polno vedro adrenalina mu je zaplalo po žilah. Pripravljen je bil na akcijo, pretep, na prežečo nevarnost…

»Brucek…« je s pojočim, poženščenim glaskom zacvilil Alberto, ko se je s hrbtom naprej rival skozi kuhinjska vrata.
»Iiiik! Orkasranje! Alberto! Kaj me strašiš!!?« se je prestrašil, ker sploh ni opazil, da se je med njegovim 'prebujanjem' iz kuhinje privlekel (od nenehne strežbe napol mrtev) Albertino, ki je, predvidevajoč posledice polurnega spanca, vlekel za seboj poln voziček tortic in pudingov…
»Pa o kakem Brucku ti to meni?«

Albertino skoraj ni mogel verjeti spremembi. Ponosno je pogledal zavaljenega Bruca, ki res da je bil zunaj forme, ampak iz oči mu je znova žarel nekdanji zanos in želja po pretepu s tistimi nekaj zlobneži iz mladih let. Pa tudi mehkužnost mu je izginila iz glasu. Z nogo je porinil voziček s tako silo nazaj skozi nihajna vrata, da so se torte kar sploščile. Brucu je še zadnji hip uspelo izmakniti vogal Sacherjeve torte s smetano, česar pa Alberto ni več opazil, ker so mu solze radosti oblile zagorela gorjanska lica. Poskušal je objeti svojega varovanca, kakor je to počel pred nesrečnimi požrtijami, vendar se je vsakič, ko je prišel na razdaljo rok, odbil od štiridimenzionalnega trebuha. Nazadnje se je zadovoljil z njegovim stegnom. Vsaj to je še lahko objel. Po deset minut trajajoči Solzni dolini sta sklenila, da je treba možganostroj izklopiti in da mora Batman, ki ga je zdaj nadomeščala plastična lutka upravljana preko možganostroja, prevzeti stvari nazaj na svoja ramena in da mora biti tako kot poprej - Atlas mesta, zgled hudodelcem in svarilo poštenjakom. Ne, narobe. Svarilo hudodelcem in zgled poštenjakom. Nazadnje niti Bruce sam ni bil več prepričan, kaj pravzaprav je… Tako ali tako je bilo to zdaj drugotnega pomena. Najprej se je bilo treba znebiti tistih nekaj kilogramčkov…