nedelja, 16. december 2007

Moja žalost je najbolj...

V glavi mi zveni besedilo Smolarjeve pesmi: ... moja žalost je najbolj žalostna, moja bolečina je najbolj boleča... Potem se spomnim še očetovega praznovanja petdesetletnice in smrti strica, s prejšnjim nepovezane luknje v 'duši', neprijetnega molka ob nesporazumih, ki se ponavadi zgodijo ali pred odhodom na obisk ali neposredno po njem.

Ah, seveda je moja žalost najbolj žalostna in moja bolečina je najbolj boleča...

nedelja, 2. december 2007

Transportacija, transplantacija in transformacija

Razveselimo svoje najdražje z najboljšim - zgledujmo se po Štoparskem vodniku po galaksiji in jih preselimo (sebe seveda z njimi) z delfini v neko drugo galaksijo. To je šolski primer transportacije.

Če pa vzamemo možganstroj, ga zamenjamo z možgani koga drugega (ne samo Batkota), pride do transplantacije. Debeluške bi včasih rade svojo glavo transplantiralena telo kakšne druge ne-debeluške (jaz že vem). Tudi to šteje kot transplantacija.

Če vzamemo osebo, ki je v trenutku A kot med in mleko, v trenutku B (milisekundo za trenutkom A) pa Grozilda v kombinaciji z Godzilo in množico drugih bajeslovnih bitij in pošasti, potem je to transformacija.

Če se transformirana in transplantirana oseba (pa to nismo mi) še v nepravem trenutku transportira do nas, smo najebali :)

petek, 30. november 2007

Domišljijski prazniki

Bližajo se.Tako kot vsako leto. Ne da se jih zgrešiti. Za nekatere veseli, za druge žalostni in osamljeni. Ne samo osamljeni v smislu odsotnosti fizične bližine drugih, ampak vsesplošne odsotnosti. Ljudje smo lahko sami, tudi če je okoli nas kopica (ne bom napisala gomila) ljudi.
Ne bom za en list pametnejša od knjige. Bom samo žalostna. Skoraj ob vseh praznikih sem žalostna. Na žalost.

Tokrat bo drugače. Če ne bo, naj postanem štajerska ikebana :)

ponedeljek, 26. november 2007

Državni sovražnik številka ena

Neverjetno, kaj vse se od volitev predsednika države sliši, bere in gleda v medijih. Žalostna ugotavljam, da nezrelost in nedoraslost vodenju države glavnih predstavnikov slovenskega ljudstva vodi do tega, da se nam bodo vsi sosedje v širni Evropi smejali. Če se že ne. Vsak, ki razmišlja s svojo glavo in ne kloni, postane državni sovražnik številka ena. Samo še delovna taborišča potrebujemo za politične nasprotnike, pa bomo krasen mali Janezkov svet. O, Janez Kranjski, kam si zabredel...

sreda, 21. november 2007

Trenutek pred eksplozijo

Ob hoji čez mesto me je ves čas nekaj motilo. Sprva nisem mogla ugotoviti, kaj je tisto, kar me iz trenutka v trenutek spravlja bliže robu blaznosti.
So bili to tanki na trgu? Ne,tanki me niso motili. So bili to ostali sprehajalci, ki so počasi hodili pred mano in mi zapirali pot? Ne, tudi to ni bilo to. So bile to torbe, zaradi katerih sem se počutila kot šerpa? Ne, tudi to ni bil razlog.
Na polovici poti do cilja sem ugotovila, kaj mi žre živce. Bile so moje spodnje hlače. Bombažne boksarice, katerih rob me je v kombinaciji z jeans hlačami rezal in vezal, da sem bila skoraj ob prekrvavitev v nogah. Pa ne, da bi imela premajhno številko hlač - boksarce in jeans hlače so vsake za sebe udobne - le kombinacija je bila morilska in me je pripeljala na rob živčnega zloma. Sredi najbolj obljudene ulice sem razmišljala, da bi se zavlekla v kak kot in slekla ali boksarce ali hlače ne glede na posledice. V tistem trenutku me je tudi prešinilo, da ta nesrečna kombinacija ni edina stvar, ki preizkuša skrajne meje moje potrpežljivosti. Za nameček se mi je zaradi nošenja pasu zadaj na hlačah naredila guba, ki mi je zaradi pretežkega nahrbtnika žulila vretenca.
Še dobro, da mi v tistem trenutku nihče ni resno prekrižal poti ali se spustil v kak besedni spopad, ker bi pregriznila še tako debel vrat. Na mojo srečo in srečo mojih najbližjih sem se med čakanjem na prevoz ohladila. Sedela sem na klopi, gledala kup listja in ugotavljala, kako blizu samovžiga in eksplozije sem bila zaradi enih presnetih spodnjic. Kljub temu, da je konec koncev zgodba že skoraj smešna, sem še vedno jezna na te presnete spodnjice in bi jih najraje sežgala.

torek, 20. november 2007

Neumnost vsega sveta zgrni se name

Želim si, ampak res želim, da bi Dedek Mraz a.k.a. Božiček ali kak drug Neidentificirani-Prinašalec-Vseh-Mogočih-Daril nekaterim podaril čarobno ogledalo, v katerem bi se videli takšni kot so. Pa ne od zunaj.
Zakaj tako zapleten uvod? Malo prej sem slučajno zašla na blog osebe, ki jo slučajno poznam, in ugotovila, da ta oseba (avtor bloga) slučajno misli (na blogu in v tragikomični resničnosti), da se ves vesoljni svet slučajno vrti okoli nje, da je slučajno najboljša, najprijaznejša in oh-in-sploh oseba na svetu, da se ji godi strašna krivica, da se samo njej dogajajo neprijetne stvari, da želi vsem samo dobro in da niti slučajno ne obstaja kakšna druga oseba, ki jo slučajno pozna zelo drugačno (poudarek na ZELO DRUGAČNO), kot se slučajno dela, da je. O $&#%?# pomagaj. Mimogrede, je kdo preštel, kolikokrat se ponovi beseda slučajno? :)

Želim si tudi, da bi se name zgrnila vsa neumnost sveta, mi zaprla oči, zamašila ušesa in odrezala jezik, ker to postaja že prehudo. Če bom svetovno neumna, bom lahko upravičeno stresala neumnosti, se ne bom sekirala zaradi neobstoja čudežnih ogledal in bom živela razburljivo življenje križanca med zlato ribico in fikusom. Strašno dojemanje sveta je to, resnično tragična situacija, če nekdo hodi po svetu z zaprtimi očmi, vidi samo svoje potrebe, nima pa čarobnega zrcala... Preden zabredem globlje, bom nehala.


Vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo malo dobri in malo slabi, malo velikodušni in malo škodoželjno nevoščljivi, ampak kar je preveč, je preveč.

Možganostroj - 7. poglavje (nova obleka)

Albertino je zadovoljno ocenjeval novega Bathlačnika. Potrudil se je in zanj ponovno sešil celoten kostum, ki je dodatno poudarjal mladostno izpopolnjena ramena, raven trebuh in ravno prav zaokroženo popkovo votlinico. Prepričeval je Batkota, da bi si bilo mogoče dobro dati piercing v popek, seveda zgolj zaradi publicitete pri mlajših osebkih predvsem ženskega spola. Tako bi uvideli, da je pravzaprav eden izmed njih, čeprav je zdaj zrel Batman. In Albertino bi mu posebej prikrojil gornji del kostuma. Pravzaprav bi kostum izgledal bolj ali manj kot ženske dvodelne kopalke, vendar brez nepotrebnih vrvic in pentljic. Mogoče le dve pentlji iz karirastega blaga na bokih, da bi dopolnili njegovo sedaj že tako ali tako preveč popolno postavo.
Po tednu dni krojenja, šivanja, paranja in ponovnega šivanja je Bruce kar žarel v novi podobi. Albert mu je le še napudral nos, namazal trepalnice in z rahlim rožnatim rdečilom dodal življenje na lička.
»Ah, skoraj bi pozabil… Master Bruce, odstraniti še morava tvojega plastik-fantastik dvojnika.«
»Joj, pa res. Hihihi. Skoraj bi me zaneslo,« je z rdečo vrtnico v rokah Batman poplesaval po oguljeni preprogi v dnevni sobi in se samovšečno pasel nad podobo v ogledalu.
»Hm…dragi moj Albertini, nekaj mi še povej. Kaj misliš, bi si moral omisliti malo višje petke? Ne veeem…a?« se je pobožal po stegnu z vrtnico. Nagubal je čelo in si začel grizljati ustnico.
»Oh, daj no… potem te še slučajno zamenjajo z županovim sinom, tisto pomehkuženo žabo. Te tricentimetrske petke ti najbolj ustrezajo.«
»Prav.«
Batko si je vrgel še zadnji zaljubljeni pogled čez ramo v ogledalo in se odpravil proti batmobilu, ki je pridobil na rožnato pobarvani strehi in podvozju.
S poljubčkom na čelo ga je Albi posedel v avtomobil in poslal k županu. Kakor hitro se je batmobil zgubil v ovinku, je Albi v laboratoriju s posušeno ptičjo slino izzval reakcijo v možganostroju, da je le ta prenehal delovati. In to za zmeraj. Bati so v trenutku zarjaveli. Tudi plastik-fantastik dvojnik je v trenutku izginil. Pravi junak, bodoči lomilec mačjih src, pa se je, še ne vedoč za vse te stvari, mirno peljal k tečnemu in nadležnemu Jimmyju Sratschki.

nedelja, 18. november 2007

Možganostroj - 6. poglavje (hujšanje)

Čankšlank. Napitek prvi, napitek drugi, napitek stoprvi… Nič ni pomagalo. Kilogrami so trmasto vztrajali. Albertino je moral uporabiti vso svojo iznajdljivost. Poskusil je s starim receptom, a z novo mešanico klorirane vode in italijanske kave z žličko majarona.
Posledica tega zvarka je bila ena sama. Neprijetna. Ne toliko za Albija, kot za njegovega gospodarja. Bruce je tri dni skupaj sedel, spal, jedel in dihal na straniščni školjki. Kakor hitro se je poskusil dvigniti, mu je notranjost zapela z najbolj tonsko neubranimi zvoki in školjka se je v trenutku napolnila.
Med polnjenjem školjke in praznjenjem svojega tovora vanjo je Bruce zmeraj globoko inhaliral in se spraševal, zakaj v nobeni biografiji znanih superjunakov ni niti sledi govora o kakršnihkoli želodčnih in prebavnih zadevah, kaj šele o kakem praznjenju. Sploh pa črevesni zajedavci niso dobili niti najmanjše možnosti, da bi bili osvetljeni s prave - analne strani teh superzverin, ki so ves svoj čas namenjale le reševanju sveta, nobena pa praznjenju svojih čreves. Lahko bi se našlo ničkoliko priložnosti, v katerih bi lahko zajedavci stopili pod žaromete in tako pridobili svoje mesto v holivudski filmski produkciji raznih junaških blamaž.
Albertinu ni preostalo nič drugega, kakor iznajti novo, učinkovitejšo metodo. In jo je. Par let kasneje jo je celo patentiral. Delovala je na sledečem principu: ko je bil Bruce kje v kleti, kjer je stikal za starimi ostanki zalog, ki si jih je skril še kot navaden mulec med igranjem 'Vojne in spopadi gigantskih ščurkov', je premeteni Albi klicaril s svojega novega prenosnega telefona na hišni telefon, ki je bil na samem podstrešju, privezan za tram. Sam se je izgovoril, da mora v mesto po opravkih. Zmeraj je zajahal svoj prastari tricikel in se, kar se da divje, spustil v klanec. Za prvim ovinkom, ko ni bil več na očeh, je skočil s tricikla, ga zagnal v travo in se na skrivaj vrnil v hišo.
Batku je sredi največje iskalne mrzlice uspelo najti plesniv vogal rumove tortice, pa okostje bele miši, ki jo je, ko je še bila živa, nekoč tako založil, da se kasneje ni mogel spomniti, kje jo je pustil. V trenutku pa, ko je držal okostje v roki, mu je prešinilo kostni mozeg, da je ubogo miš davno takrat vtaknil v ptičjo kletko, ko je mama naredila tako gonjo zaradi založene že uporabljene zobne nitke.
Sredi spominov ga je nespremenljivo motil telefon v točnih časovnih intervalih po 7,53 minut. Vsakič, ko je pozvonilo prvič, se je prestrašil tako kot takrat pred časom maminega glasu, vtaknil miš nazaj, od koder jo je privlekel in podivjano odbezljal proti stopnicam. Kolena je dvigoval visoko pod brado, nato pa s tako ihto stopal po preprogi, da je že preproga cvilila, kakor da bi bila naslonjač. S predzadnje stopnice se je z enim samim skokom pognal v zrak, se z mezincem obesil na tram, z levim uhljem zanihal, desni mu je pri tem služil za vzdrževanje ravnovesja ter s komolcem dvignil slušalko.
»Tut tut tut tut…«
Razočarano je odložil, se v natanko treh korakih vrnil iz podstrešja v klet in se v preostalih 5,23 minutah do novega zvonjenja skušal spomniti, kam je spet založil miš. To se je ponavljalo iz jutra v večer, iz dneva v dan, tri mesece zaporedoma. Albertino Briljantni je prenehal s klicarjenjem šele, ko je nekoč nehote spregledal postavnega Batmana, dejansko obstajajočega le še v dimenziji in pol.

nedelja, 11. november 2007

Utrujena od utrujenosti

Čez teden se mi je večkrat zazdelo, da bi lahko kar legla in zaspala za kak teden ali dva kot Trnjulčica. Nalaganje opravkov enega na drugega, prelaganje pomembnih obveznosti zaradi tujih potreb - vse to utruja in utrudi. Potem pa še slišim, da se najina prijatelja zadnje čase ne razumeta najbolje, da ona samo joka in trpi, da on niha iz enega skrajnega razpoloženja v drugega... Imam še to nesrečo, da se prevečkrat in preveč vživim v trpljenje drugih, kot da sama ne bi imela dovolj svojih stvari. Težko je, vendar me ohranja človeško.
Danes me je sicer dveurni naporni sprehod dokaj zbistril. Ob poslušanju glasbe, teku in plesu v gozdu med listjem, ko sem vedela da nihče ne gleda in ko je bila pesem res primerna za srnje skakljanje po vejah in kamnih, sem nekaj tujih problemov spustila v zrak. Kot pozno jesenske metulje, ki živijo samo v moji domišljiji in ki potrebujejo svobodo. Freedom.
Končno so volitve za nami. Tako mi je žal, da danes nisem mogla na volišče, sem pa svoje prispevala vsaj v prvem krogu. Nocoj je bil grand finale, kot zaključek (pre-)težkega tedna. Vesela sem za kandidata, ki je zmagal, še bolj pa sem vesela, da ni zmagal kandidat, ki je bil po njegovih besedah v "neugodnem političnem in gospodarskem kontekstu". Kaj za vraga bi pa bil zanj ugoden kontekst? Na svoji strani je imel vlado, vse glavne igralce te naše ljube državne politične satire, ki smo ji priča že vseskozi od osamosvojitve... kaj bi še rad?! Zmagal? Ja, verjetno... le da si človek zmage ne pridobi na tak način, kot se je zadeve lotil sam - s hudobijo, zlobo, obrekovanjem, nesramnostjo, nestrpnostjo, nastopaškim postavljanjem in dvoličnostjo. Škoda da niso letos še druge volitve. Zamerljivost, ljubosumnost, maščevalnost in pretirana zaverovanost vase sta že predolgo na vladi. Na žalost smo si to sami zakuhali, zdaj bo pa potrebno počakati.
Tako, pa sem se spihala. Tudi manj utrujena sem, čeprav je večer. Še je upanje zame. Ha!

sreda, 7. november 2007

Možganostroj - 5. poglavje (batofobija)

Pričakoval je klic, ne da bi vedel zakaj, kdaj, čigav. Pravzaprav je bila slutnja bolj podobna nevzdržnemu občutku nekje v predelu ledvic. Zobal je breskvice iz obarvanega biskvita in divje razmišljal, zakaj neki ga daje ta občutek. Ni pa opazil, da ga že ves večer ravno v tisti predel ledvic, kjer naj bi se slutnja nahajala, tišči star vijak, ki se je izvil iz naslonjala stola.

»Brucilajn! Brucek! Vroč kakav!«

Nehal je histerično grizljati breskvice. Stol je predirljivo zacvilil, ko se je odebeljeni Bruc končno spravil iz njega. Slutnja je izginila.

Dajal je dokaj klavrn videz. Odkar je domov privlekel tisto inovativno čudo, možganostroj, mu sploh ni bilo več treba naprezati njegovih lastnih možganov. Možganostroj je kar sam od sebe reševal probleme zateženega župana Jimmya Sratchke, ki se brez Batmana (pravzaprav brez možganostroja) ni mogel več niti pošteno usekniti v robec, kaj šele kaj drugega. Batko pa se je redil, postajal dan za dnem bolj zalit in izpopolnjen na pravih krivinah. Albertino ga je še dodatno razvajal z vsemi italijanskimi in ne-italijanskimi pregrešnimi sladkarijami., vročimi čokoladami in kakavi.
S polno skodelico vročega kakava se je zleknil na oguljeno zofo, ki je prav nemarno zaškripala pod na novo pridobljeno težo. Alberto Briljantina mu je prinesel novi časopis, od katerega je še vel svež duh po barvi. Pokril ga je z mehko puhasto odejico, brez katere Bruce zadnje čase ni več zdržal.

»Brucek, še potrebuješ kaj?«
»Ne, hvala, Albi, to bi bilo vse,« je kot mladi mucek zapredel udobno zleknjeni debelinko in pričel z branjem novic na zadnji strani, kjer so bile najnovejše modne smernice za vse junake in anti-junake v legali, kakor tudi v ilegali.

»Aja…Albi! Še škatlo marmeladnih linških oči! Ne, raje čokoladnih!«

Albertino ga ni več slišal. Pravzaprav ga ni hotel slišati. Odkar je Bruce privlekel tisti stroj iz Albanije, si je Alberto izmišljeval razne ukane in zvijače, kako bi ga prepričal, da je čas, da neha razmišljati le še o hrani, ampak da si končno poišče tudi dekle. Saj ne, da se nobena ne bi zanimala zanj, le da je te, ki so se, večinoma zanimal le Brucev denar. Če pa bi izvedele še Brucevo Bat-skrivnost, bi ga za prvo malo mamljivejšo vsoto prodale kakemu psihomanijaku, ki jih naokrog ni manjkalo, a jih je zaenkrat možganostroju uspelo obvladovati. Alberta pa je dajala slutnja, da to stanje ne bo več dolgo trajalo in hotel je Batmana spraviti v staro formo.

Batko je v treh urah uspel prebrati le dva člančiča, ker je vmes petkrat od lakote omedlel. V resnici je le zadremal, ampak, ker je zadnje dni nepretrgoma dramatiziral in uprizarjal take scene, da so ubogemu Albertiniju stali vsi lasje pokonci in še dodatno pod kotom šestinšestdesetih stopinj, tudi ta dremež ni bil scensko izvzet. Še preden pa je pričel tuliti in se zvijati v smrtnih krčih, mu je pogled obstal na majhnem člančiču, komaj vrednemu objave.
»…Homogenetični problemi mišjih samcev z genetsko oguljenimi repi. Zakaj se zavestno odločajo za monogamijo in zakaj ne za bigamijo? Intervju z mišonom, ki se je odločil upreti ustaljenim mišjim navadam…«
Že naslov sam je bil dovolj. Bruce se je predramil iz navidezne kome. V trenutku je spoznal, kako daleč je že zabredel, in da je zadnji čas, da neha s pitanjem, brezsmiselnim hranjenjem in debeljenjem. Uvidel je, kam je svet zašel brez njega, zgolj pod vodstvom možganostroja, novotarije maminih razvajenčkov. Skočil je z zofe, tako da se je od nenadejanega pritiska sesedla. Polno vedro adrenalina mu je zaplalo po žilah. Pripravljen je bil na akcijo, pretep, na prežečo nevarnost…

»Brucek…« je s pojočim, poženščenim glaskom zacvilil Alberto, ko se je s hrbtom naprej rival skozi kuhinjska vrata.
»Iiiik! Orkasranje! Alberto! Kaj me strašiš!!?« se je prestrašil, ker sploh ni opazil, da se je med njegovim 'prebujanjem' iz kuhinje privlekel (od nenehne strežbe napol mrtev) Albertino, ki je, predvidevajoč posledice polurnega spanca, vlekel za seboj poln voziček tortic in pudingov…
»Pa o kakem Brucku ti to meni?«

Albertino skoraj ni mogel verjeti spremembi. Ponosno je pogledal zavaljenega Bruca, ki res da je bil zunaj forme, ampak iz oči mu je znova žarel nekdanji zanos in želja po pretepu s tistimi nekaj zlobneži iz mladih let. Pa tudi mehkužnost mu je izginila iz glasu. Z nogo je porinil voziček s tako silo nazaj skozi nihajna vrata, da so se torte kar sploščile. Brucu je še zadnji hip uspelo izmakniti vogal Sacherjeve torte s smetano, česar pa Alberto ni več opazil, ker so mu solze radosti oblile zagorela gorjanska lica. Poskušal je objeti svojega varovanca, kakor je to počel pred nesrečnimi požrtijami, vendar se je vsakič, ko je prišel na razdaljo rok, odbil od štiridimenzionalnega trebuha. Nazadnje se je zadovoljil z njegovim stegnom. Vsaj to je še lahko objel. Po deset minut trajajoči Solzni dolini sta sklenila, da je treba možganostroj izklopiti in da mora Batman, ki ga je zdaj nadomeščala plastična lutka upravljana preko možganostroja, prevzeti stvari nazaj na svoja ramena in da mora biti tako kot poprej - Atlas mesta, zgled hudodelcem in svarilo poštenjakom. Ne, narobe. Svarilo hudodelcem in zgled poštenjakom. Nazadnje niti Bruce sam ni bil več prepričan, kaj pravzaprav je… Tako ali tako je bilo to zdaj drugotnega pomena. Najprej se je bilo treba znebiti tistih nekaj kilogramčkov…

sreda, 12. september 2007

Možganostroj - 4. poglavje (prehod čez slovensko mejo)

Netopirko si je komaj opomogel od prijetnega presenečenja. Nasmehnil se je do obrvi in bi se še čez, a ga je ovirala presneta zobna proteza, ena izmed mladostniških neprijetnosti, ki se je ni in ni mogel znebiti. Poskusil je vse, klešče, vrtalni stroj, izvijač, primež, celo v pralni stroj je vsake toliko časa potisnil glavo, pa ni nič zaleglo.

Na mejnih prehodih večinoma ni imel težav. Nekoliko se je zapletlo le na slovenski meji, ko so ga zaustavili cariniki preizkušajoč inteligenco vstopajočih ljudi.

»Dober večer. Nekaj vprašanj imamo za vas.«
»Ja? Kar izstrelite.«
»Nehajte duhovičiti,« se je napravil užaljenega carinik, ki je svojo pištolo, pa ravno danes, nekam založil. Morda so jo vzeli otroci s seboj v šolo?
»Prvo vprašanje in drugo in tretje… Pravilni odgovor je en sam na vsa tri vprašanja.« je izstrelil prvi carinik.
»Ste se kdaj že identificirali s smetišno kanto?« je nadaljeval drugi.
»Kolikokrat na dan opravlja vaš najljubši idol veliko potrebo?« se je vtaknil tretji.
»Koliko spodnjic nosi trenutno predsednikova ljubica?« je zaključila ženska, ki je slučajno zašla.

Vrglo ga je s tira. Takega zapleta ni pričakoval. Čelo se mu je orosilo, že je čutil Matildin dih za vratom, zobje so mu zašklepetali, edina možganska celica pa se je na vso moč trudila z neko asano iz Velike knjige o jogi. Nenadoma se je spomnil na možganostroj. Priložnost da ga preizkusi. Skrivaj je vtipkal vprašanja na urin zaslon, ki ga je potegnil izpod rokava in ki je bil preko satelita kar direktno priključen na možganostroj. Sekunde so tekle, potne kaplje so mu curljale z nosu. Pred očmi se mu je odvijalo najprej njegovo borno skavtsko življenje, prva ljubezen na morju (ime ji je bilo Mirka, ali nekaj podobnega), preganjanje mačk… in ko je pomislil, da se je morda vendarle uštel glede možganostroja, biip.

Prebral je odgovor na zaslonu in izbruhnil:«Bi se poročili z mano?«

Carinike je skoraj pobralo od navdušenja. Končno nekdo s pravim odgovorom. Bil je že skrajni čas, saj jim je šef obljubil, da jih bo vrgel na cesto, če ne bodo našli nekoga, ki bo zmogel napor in razrešil na videz nerešljivo uganko treh vprašanj. Cariniki so nemudoma poklicali kolege s policije, ki so nato z največjimi častmi pospremili batmobil do naslednjega mejnega prehoda.

Možganostroj - 3.poglavje (Batkotov odhod)

Kakor hitro so se zaprla vrata za odhajajočim prišlekom, so si albanski antiteroristi z generalom na čelu oddahnili. General se je zahihital in nato skočil svojemu pribočniku v naročje. Kakor plaz so se vsuli objemi in poljubi, bilo je kakor za Valentinovo. Generalov obraz je žarel od sreče kot dobro zloščena straniščna školjka. Kakšno naključje, da je naletel na naivneža, ki je zamenjal neprecenljive japonske besede za dotrajan ničvreden možganostroj.

»Bedak, bedak, « se je smejal.

Motil se je, da se ne bi mogel bolj.

četrtek, 6. september 2007

Možganostroj - 2.poglavje (kako se je Batko odpravil po možganostroj)

Z idejo o možganostroju se je Batman ukvarjal s takšno zagnanostjo, da so razni načrti in njihove različice frčali po skrivnem kabinetu globoko v kletnih prostorih veličastnega dvorca.
Delovno vnemo je le tu in tam uspel prekiniti Albert, med mafijskimi botri velikega kalibra bolj znan kot Don Alberto in med ženskimi dušami kot donjuanski Albertino, ki je svojemu gospodarju nekajkrat spretno podtaknil skodelico vročega kakava.

Natezanje možganske celice, zaenkrat le Batmanove, se je izplačalo. Skoval je načrt vreden svojega imena, novo formulo uspeha. Vedel je, da mu z njegovo inteligenco in s tem briljantom razglabljanja in načrtovanja preprosto mora uspeti. Zaplesal je divji indijanski ples za klicanje dežja in zraven barbarsko prepeval.
»Dobil te bom, možganostroj, dobil te bom! Pa če potem takoj umrem!«
Slučajno je Albert prisostvoval temu izbruhu navdušenja.
»Master Bruce, nič risank ta teden!«
»Ampak…«
»Nobenega ampak! Ničkolikokrat sem vam že prepovedal identificirati se s pomehkuženimi antijunaki. Zdaj mi je pa dovolj. Tako ne gre več naprej.«
Bruce je zardel in s sklonjeno glavo sprejel grajo; zaslužil si jo je. Ni si mogel pomagati – že kot malega dečka so ga risanke prevzele. Še posebej liki, ki so jih zmeraj dobili po grbi. Ob tem se mu je porodila zamisel glede pridobivanja izkušenj za drugo stran zakona. Več risank bo moral preštudirati…

Potrkal je na masivna vrata iz posušene trave. Še zadnjič se je pogledal v ročno zrcalce, ki ga je skrival pod rokavom. Malce si je popravil kravato in globoko vdihnil. Mora ga dobiti, mora… Vrata so se nekoliko odprla. Ponudil je roko, ki pa je nihče ni sprejel.
»Bruce Dolgogati, zastopnik reciklažno-predelovalnega multinacionalnega obrata Snažipucič. Je to slučajni glavni generalštab albanske vojaške protiobveščevalne kuhinje?«
Pri sebi pa si je mislil…
»Če ni, bom tistega cigana na vogalu pošteno oklofutal!«
Poplavo besed je zajezil nežen ženski glasek.
»Prav ste prišli. Vstopite, prosim.«
Glasno sopihanje je odmevalo po hodniku, ko se je Batman prebijal mimo stotriinpetdeset kilogramskega lastnika nežnega glasu.
» Kar za menoj…«
Zaprl in zapahnil je vrata. Ko se je prebijal mimo, ga je porinil ob steno; zaradi trenja se je Batmanu vnela kravata. Debelinko je pljunil nanjo in kravata je le še zacvrčala.

Stotriinpetdeset kilogramov težki sumo borec, že omenjeni lastnik drobnega glasu, ki je Batmanu izrekel dobrodošlico, ga je pripeljal v majhno sobico, nič več kot dva krat dva metra, v kateri se je drenjalo petnajst vodilnih glav albanske protiobveščevalne.
Prišel je čas, da izvrši svoj načrt.
»Hakata paket, grem na sekret, čokata marate, menjat gate.«
Albanci, ki dejansko niso bili albanci, ampak dobro zakrinkana bitjeca z Zemljanom neznaega planeta, so osupnili. Neverjetno, človek, ki govori japonsko in to v Albaniji. Brez besed so strmeli vanj in mežikali s črno maskaro obrobljenimi očmi. Tu in tam je komu uspelo izdahniti.
»Fenomenalno…«
»Neverjetno…«
»Osupljivo…«
»Nimam besed,« je utihnil še zadnji.
Od šviganja pregrešnih misli se je v premajhnih beticah kar iskrilo. General albanske protiobveščevalne eskadrilje Vreščečih kuharjev tretjega reda, vsaj po videzu sodeč, je iztisnil:
«Rotim vas, naučite nas japonščine. Prosim vas. Tega vam nikoli ne pozabimo. Še več, za nekaj japonskih besed, ki ste jih tako vešči, vam podarimo možganostroj.«
Tišina.
»Na črnem trgu so ti možgančki vredni pravo premoženje, vendar naj to ostane med nama,« je šepetajoče dodal, na njihovo dotrajanost pa je lepo pozabil .
Bruce je vedel, da ne sme pokazati prevelikega navdušenja. Mrščil je čelo, kakor da razmišlja, srce pa mu je razbijalo v ritmu polke s sončne strani Alp.
»No ja, ne vem… Mislite?«
»Prepričan sem, da vam ne bo žal…« je momljal general. Med govorjenjem je nekam čudno premikal ustnice, tako da mu je vsakih nekaj sekund v reži med ustnicama poblisnilo.
»Čuko papal, ne bom ga sral. Totuka seramen, ga vzamem.«
»Perfektno! Perfektno!«
General se je zarežal in Bruceu je postalo jasno, kaj se je svetlikalo. Zlati zob. Navdušenja kar ni in ni bilo konec. General in vsa ostala protitermitska druščina je stiskala roko svojemu odrešitelju, ki jih je popeljal v blagostanje. General je v mislih že prešteval mastne denarce, ki jih bo zasluženo dobil, ker se je tako spretno rešil nekaj stare krame, ki jim je bila že dalj časa v napoto. Za nameček se je naučil še nekaj japonskih besed.
»Glasbo! Hočem glasbe!« je zanesenjaško vzklikal.
V sobo se je nadrenjalo pet novih razcapancev, tako imenovanih svobodnih umetnikov, ki so karseda neprisiljeno zaigrali priredbe Beatlov, Presleya, Letečih dihurjev in seveda nekaj obveznih iz repertoarja albanskih narodnozabavnih. Ni kaj, fantje so bili v koraku s časom in so se vsemu povrh še spoznali na pravi šoubiznis.

Generalštab je ponorel. Moštvo Vreščečih kuharjev je dokazalo, da so vredni svojega imena. Zagrabili so Batmana in si ga podajali iz rok v roke, pri tem pa s hreščečimi glasovi dopolnjevali idilo tega popoldneva, ki se je že prevešal v večer.

Trije vegasti stoli, žarnica in sedem predpotopnih prisluškovalnih naprav – vse se je na nek način uklapljalo v deviško spontanost tega plesa, ki je še najbolj spominjal na lomastenje medveda po sveže prepleskanem mravljišču. Frčalo je po zraku in zadevalo nagnetene glasbenike. Saj je bilo vseeno, ker so jih kasneje tako ali tako utišali – za zmeraj. Zaplenili so jim instrumente, kar je pomenilo, da do drugih nikakor ne bodo mogli, ker je uvoz glasbil v Albanijo prepovedan..

Kar med plesom je Batman izpolnil svoj del pogodbe, zapečatene s pljunkom v roke. Ni mu bilo težko še enkrat ponoviti tistih nekaj besed, za katere je domneval, da so japonskega izvora. Pobral jih je sicer iz svahilijsko-češkega slovarja, vendar, če se on zaradi tega ne razburja, čemu bi se potem Albanci.
»Boš ostal na večerji?« ga je general zdramil iz misli, ko ga je krepko mahnil čez hrbet, da se je Batmanu prikazala gurgonska ladja z Alfa-Beta-Centauri, čeprav v njegovi glavi trenutno ni imela kaj iskati.
»Ne morem.«
»Daj no, če si že ravno tukaj, Dolgogati. Večerja ti ne more škoditi.«
»Ne vem…« je Bruce omahoval z mislimi pri Albertu, ki ga čaka s skodelico vročega kakava.
Trdna volja je zmagala.
»Kaj pa je za večerjo?«

Odšla sta z roko v roki sončnemu zahodu naproti.
Nažrl se je, kot že dolgo ne.

Poštenje, Pridnost in Pravičnost

Nekoč so živeli Poštenje, Pridnost in Pravičnost. Hodili so po svetu z roko v roki, dokler niso prišli do prepada Sedanjosti, padli vanj in se ubili. Povzdignili so jih v viteški red Idealizma, na steno obesili njihove slike in postavili njihove kipce na javne oltarje, da bi jih redki malikovali, ostali pa se vsaj delali, da jih.
...
In potem pride kruta Realnost, zabriše s sten slike, razbije kipce, se poserje na Idealizem in čez vse napiše grafit: Bogastvo je moč. Bodi pohlepen egoist, pa ti bo šlo krasno v življenju.
...
Kaj pa Prihodnost? Če bo nehala skrbeti samo zase, morda še pride kaj naokrog.

četrtek, 30. avgust 2007

Žalostni dnevi


Dež ima čuden vpliv, blagodejen in depresiven hkrati. Vsi problemi so večji, temnejši, samo obstajanje pa postane analiziranje samega sebe. Včeraj sem gledala What Dreams May Come, spet. Solze, spet. Praznina in žalost tam kjer bi morala biti povezanost in veselje. Življenje pač ni potica.

Nič... potrebno bo speči novo pecivo in razmišljati o planu B. Nič se ne spremeni, če se ne spremeniš sam.

sreda, 29. avgust 2007

Možganostroj - 1.poglavje

Možganostroj je zgodba o nekoliko drugačnem Batmanu iz drugačne perspektive v drugačnem vesolju in pod drugačnimi okoliščinami...

Batman se je, sedeč v udobnem papirnatem naslonjaču, ponosno oziral po skrivni sobi in občudoval svojo najnovejšo pridobitev - digitalno-paranoično tehnologijo na osnovi mišje-golobjih možganov. Natanko pred dvema dnevoma pritihotapljenih iz Albanije.
Za spremembo je imel vso galaktično srečo na svoji strani. Albanci so že nekaj časa razmišljali, kako se znebiti dotrajanih možganov; rok trajanja jim je potekel že pred sedmimi leti. In to je bilo tudi za albansko industrijo nekoliko preveč. Niso pa vedeli, da se jih da s pomočjo Alfa-Beta-Centaurijskim polnilca, ki so ga Batmanu posodili Gurgoni med svojim zadnjim obiskom na Zemlji, obnoviti na zelo preprost način.

Za možganostroj je Batman izvedel po naključju iz zaupnih virov stare tetke Cilke. In od takrat je razmišljal le še o tej mašini, s katero bi lahko odgovoril na vsako zastavljeno vprašanje. Naslednjič, ko bo spet šel na obisk v vrtec, ne bo več v zadregi in mu ne bo več nerodno pred vprašanji malčkov. Pa tudi vseh zlob in hudob bi se lahko enkrat za vselej otresel. Župan ga je zadnji čas s svojim branjem levitov spravljal že ob živce.
»Kedaj bož tse kaj sturil, dragi muj Batmen? Ne moram ti kar samo gnare dejvati, pa ti nula sturiti. Tiko tou vejč neja grej. Davli ti to malo tote grdobjavsaste dejdce polovit, tej pa sej boma tej zmejnla.«
»Gospod župan…«
Zavil je z očmi. Kar slabo mu je bilo, ko je moral to spako naslavljati z županom.
»Gospod župan, torej… za vašo informacijo, še malo mi manjka do prijetja Zlobnega Jima, ki je kriv za pomanjkanje zobne paste. Vi kar nič ne skrbite, zagotavljam vam, da se bo vse uredilo samo po sebi…«
V mislih ga je preklinjal in si izmišljal najstrašnejše metode mučenja za tiste, ki so izvolili Jimmyja Sratchko za župana. Upal je, da je Sratchko prvič in zadnjič župan, drugače se bo pridružil drugi strani zakona. Saj bi to že zdavnaj storil, vendar še zmeraj ni ugotovil, kako se zločinci preživljajo.
Po enciklopedijah je brskal za kakršenkoli podatek na to temo. Resnici na ljubo - našel ni ničesar, ker je zmeraj, še preden je našel pravo geslo, pobrisal iz knjižnice. Ne more se znebiti fobije pred ognjeno pobarvanimi knjižničarkami; zdi se mu, da na vsakem koraku prežijo nanj in mu skušajo odvzeti nedolžnost, ki jo s tako težavo varuje ravno pred pohotnimi rdečelasimi knjižničarkami.

Plan B

Že ves teden razmišljam o razmerjih na daljavo, o srčnih zadevah in o stopnji zadovoljstva z lastnim življenjem. Kolega ima na Japonskem prijateljico, sam ji reče punca. Že nekaj časa naju s kolegico sprašuje po (ženskem) mnenju o marsičem. Ali punco vsak dan razvajati in ji govoriti, kako jo ima rad, ali jo dati za nekaj ur, dni, ... na "hladno", ali midve hodiva ven sami ali s svojimi partnerji (njegova punca namreč hodi žurat sama - razumljivo, če je on tukaj, ona tam)...
Po dolgih debatah smo ugotovili, kar vsakdo slej kot prej ugotovi: zaupanje partnerju je temelj zdravega odnosa. Določena, razumljiva meja ljubosumja je seveda zdrava, ker lahko sicer partner pomisli, da ti je vseeno. Vendar ta meja ne sme biti postavljena previsoko - ljubosumje in/ali pretirana pozornost začne dušiti.

Smešno. Prišli smo do spoznanja, da obstajajo tri vrste parov. V prvem primeru se imata oba partnerja oba enako rada. Idealno, bi človek pomislil. Vendar so takšni pari redkost in ponavadi živijo v svojem malem vesolju. Se pravi, nič uporabnega za večino od nas. V drugem primeru sta oba partnerja dokaj oddaljena oz. svobodna, kar dandanes ni več redkost. Nekateri jim hudobno pravijo "f***buddies" ali "f***friends". V tretjem primeru, ki je po mojem mnenju najbolj pogost, pa ima eden partner drugega "bolj rad". Kaj pomeni imeti "bolj rad"? Da se mu bolj razdaja, da je bolj toleranten, da bi za njega naredil vse in še več, da je pripravljen (po)trpeti ob nepozornosti. Vse lepo in prav, ampak včasih se zgodi, da rok uporabe potrpežljivosti in razdajanja poteče. Kaj pa potem?
Dobro je, če imaš plan B. Plan B je lahko karkoli - druga oseba, stvar, delo(holizem), hobi. Vse, kar prepreči, da se po nesrečni izkušnji s partnerjem ali po preteku roka uporabe potrpežljivosti sesuješ kot hišica iz kart, ki jo preseneti orkan. Je grdo in nesramno imeti plan B? Kaj pa plan C, D in E? Alternative resničnosti so neboleče, če jih obdržiš v svoji glavi. Veš pa, da so tam in da čakajo na svojih pet minut. Če bo potrebno.

Kolegu sem rekla, naj si omisli plan B, v primeru, da se njegov japonski film žalostno konča. Vsi japonski filmi, ki sem jih do sedaj gledala, so se. Ta je sicer v njegovi lastni režiji, vendar je odvisen od muhavosti glavne igralke.

nedelja, 26. avgust 2007

Začelo se je...


Razkurila sem se in... tukaj je. Nov začetek, novo ime, nov pogled na stare stvari. Kar se novih tiče - se še nisem odločila.

Ščepec humorja, dve žlici ironije, satire in cinizma, premešano, zapečeno in pripravljeno za serviranje.