Neumnost vsega sveta zgrni se name

Želim si, ampak res želim, da bi Dedek Mraz a.k.a. Božiček ali kak drug Neidentificirani-Prinašalec-Vseh-Mogočih-Daril nekaterim podaril čarobno ogledalo, v katerem bi se videli takšni kot so. Pa ne od zunaj.
Zakaj tako zapleten uvod? Malo prej sem slučajno zašla na blog osebe, ki jo slučajno poznam, in ugotovila, da ta oseba (avtor bloga) slučajno misli (na blogu in v tragikomični resničnosti), da se ves vesoljni svet slučajno vrti okoli nje, da je slučajno najboljša, najprijaznejša in oh-in-sploh oseba na svetu, da se ji godi strašna krivica, da se samo njej dogajajo neprijetne stvari, da želi vsem samo dobro in da niti slučajno ne obstaja kakšna druga oseba, ki jo slučajno pozna zelo drugačno (poudarek na ZELO DRUGAČNO), kot se slučajno dela, da je. O $&#%?# pomagaj. Mimogrede, je kdo preštel, kolikokrat se ponovi beseda slučajno? :)

Želim si tudi, da bi se name zgrnila vsa neumnost sveta, mi zaprla oči, zamašila ušesa in odrezala jezik, ker to postaja že prehudo. Če bom svetovno neumna, bom lahko upravičeno stresala neumnosti, se ne bom sekirala zaradi neobstoja čudežnih ogledal in bom živela razburljivo življenje križanca med zlato ribico in fikusom. Strašno dojemanje sveta je to, resnično tragična situacija, če nekdo hodi po svetu z zaprtimi očmi, vidi samo svoje potrebe, nima pa čarobnega zrcala... Preden zabredem globlje, bom nehala.


Vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo malo dobri in malo slabi, malo velikodušni in malo škodoželjno nevoščljivi, ampak kar je preveč, je preveč.